V prvih dneh vojne

Lviv | Ukrajina | 2022

Dan se preveša v večer, ko me na lvivsko železniško postajo vodi domačin. Ulice do postaje so nabito polne s starimi tramvaji in stežka se prebijava do ploščadi pred glavni vhod. Z neba padajo posamezne debele snežinke. Nikamor se jim ne mudi. Njim naproti se širi sivi smog premoga in odpadnega lesa s kurišč, ob katerih se grejejo zaskrbljeni in obmolknjeni obrazi. Izžeti ob mislih – le kako je to mogoče. Po trgu se vijejo vrste čakajočih na topel obrok. Previdno srebajo prijetno toploto, ki jim greje tudi duše. Le kje je Bog, da dopusti in kdo smo mi, da še živimo? Prične se mračiti in vonj premoga še bolj zaskeli v dno duše. Iz daljave se oglasi droben in jokav glas Olge Mieleszczuk, ki prizore še bolj zamakne v leta druge vojne, da kar stisne.

Glavna čakalnica, grajena pred prvo vojno, je nabito polna ljudi, ki zaman pogledujejo na vozni red. Vse, kar so uspeli rešiti izpod ruševin, imajo s seboj. Z malimi kovčki se nekateri zbegano prebijajo po hodniku pod tiri, ki ni osvetljen. Za bankomatom se zgrudi ženica, na policista vpije gruča, a ta skomigne. Peron je to pot skoraj prazen. Iz daljave se oglasi stara dizelska lokomotiva, ki počasi privleče dolge modre vagone, zavore naraščajoče škripajo in sunkovito utihnejo. Rjasta vrata se odprejo, za njimi iz vagona puhne dim premoga, vonj preznojenega, zatohlega, gnilega. Vonj krvi in neizbežne smrti. Za tem se na vratih sramežljivo pojavi obraz ženice, ki ji pomagajo sestopiti. Potolčena je, a za silo povita. S težavo si pomaga z berglami, glasno joka in trpeče kliče na pomoč “Gospodin pomiluj!” Izza nje se v teku in brezglavem kriku požene na zatohli vlak romska družina, ki na ramenih nosijo vse, kar jim je ostalo, zavito v veliko balonasto blago. Pogled mi pritegneta gospe, ki mahata otrokom v vagonu. Le kam, h komu in za koliko časa? Bodo na varnem? Bomo?

(Tamino Petelinšek, iz dnevniških zapisov, Lviv, marec 2022)