Kartuzija Pleterje

Pleterje | Slovenija | 2019-2023

Samostan je odet v zimsko skorjo. Spi. V temo moje celice vstopi svetel zvon in v dolgem nežnem bitju vabi k nočni molitvi. Med tem, ko se kje po mestih šele začenja pravo nočno življenje, se menihi okoli enajste prebujajo in pričenjajo z molitvijo jutranjic Blažene Device Marije. Sprva vsak v svoji celici; molče, šepetaje, stoje, kleče. »Stat crux dum volvitur orbis – Križ stoji, a svet se vrti.« Skozi polkna so zvezde na dlani, v nizki železni peči občasno še poči kak ostanek rdeče prasketajoče žerjavice. Le od tam prihaja nekaj toplote, sicer pa je mrzlo.

S težkim stojalom in fototorbo zaspan škripam po hodniku. Do samostanske cerkve vodijo dolgi hodniki in lesena stopnišča. Ne otipam stikala za luč, zato se mi občasno ob srhljivih sencah in šumih naježi koža. V križnem hodniku vlada čista tišina, izza Gorjancev se počasi vzpenja skoraj polna Luna. Nje svetloba že prodira skozi barvna okna in po tleh riše vzorce. Tako blizu se zdi, kot da je prišla le na samostanski vrt. Po hodniku se zgane drobna senca, ki se približuje. Starejši pater v poltemi zavije v cerkev in prične vleči debelo vrv. Po nekaj potegih se znova oglasi zvon, ki pozove brate k skupni molitvi. In že se po samostanu prično odpirati vrata.

Neslišno se umaknem v nišo kapele, v čisto temo, od koder na senzor s petsekundno ekspozicijo lovim brate, ki posamično, kot beli mravljinci po skoraj čisti temi molče, s pokrito glavo hitijo v cerkev. Po dolgi in zbrani tišini iz cerkvenega kora potrka in glasno zaškripa, nato se oglasi skupna latinska molitev. Z daljave ne razumem besed, žubori kakor enoglasni zbor črmljev. Približam se jim od zadnjega vhoda. Cerkev je v čisti temi. Po sencah vendarle lahko razberem, da so obrnjeni proti oltarju, kjer v daljavi gori le droben rdeči plamen večne luči in označuje kraj spremenjenja kruha in vina v božje telo in kri.

(Tamino Petelinšek, iz dnevniških zapiskov, Pleterje 2020)